DOS zmagovalec je naš Marko Baloh!

Arhiv Stare Spletne Strani

Tudi v organizaciji PRO-AQUA Slovenija smo v preteklih dneh napeto spremljali najtežjo kolesarsko preizkušnjo v Sloveniji.

To je DOS 2011. Dirka se je v četrtek zvečer pričela v Postojni, vodila okoli Slovenije in se po 1.100 km vrnila v cilj v Postojno. Tekmovalci so med dirko morali premagati skupno kar 14 000 m višinske razlike. Eden glavnih favoritov je bil tudi Marko Baloh, katerega ponosni sponzor v pripravi na največjo kolesarsko preizkušnjo na svetu RAAM je tudi PRO-AQUA Slovenija. Stiskanje pesti in predvsem Markova železna volja ga je kljub začetnim težavam pripeljala do suverene zmage.

Zmagovalec Marko Baloh je pot prevozil v neverjetnem 1 dnevu, 16 urah in 21 minutah, s povprečno hitrostjo 28 km/h in to s skoraj eno uro prednosti pred prvim zasledovalcem.. Drugi je bil Švicar Thomas Ratschob in tretji Avstrijec Christoph Strasser. Marko je zmago posvetil svojemu prijatelju Juretu Robiču, štirikratnem zmagovalcu na DOS-u, ki je lansko leto tragično preminil.

Na svoji spletni strani je Marko Baloh takole opisal svoje doživljanje dirke:

"Super dirka, super zmaga in sploh nenazadnje super ekipa! Ob odlični predstavi Strasserja sem bil pravzaprav edini, ki je kar precej časa dvomil o tem ali je zmaga sploh (še) možna. Ampak ekipa je tu pokazala svojo moč, vzpodbujali so me naprej in me stalno prepričevali, da mi gre odlično in naj samo tako nadaljujem. Torej je več kot opravičila moje zaupanje in tale zmaga pripada njim ravno toliko kot meni. Iz srca hvala Irmi, Andersu, Borutu, Mihatu in Lovrotu (in še komu;). Verjemite, na RAAM-u bo še bolj pestro. ;)"

Aja, dirka? No, žrebanje se je izteklo po naših željah, startal sem med prvimi, torej sem vedel, da se bom izognil gužvi na prvem delu primorske trase (Marezige) in z dovolj prednosti pred drugimi favoriti, da me ne bi mogli imeti za »tarčo«. Pa še prvič mi je uspelo priti v dnevni svetlobi skoraj do Kozine. Do tu je bilo vse OK, celo prehitel sem enega od favoritov Fuchsa. Malce slabši občutek v želodcu pa se je nekje tu spremenil v slabost, ki je postajala vse hujša. Tako ne samo, da sem klance pred Pomjanom prevozil veliko slabše od pričakovanega (tudi Fuchs me je prehitel nazaj), ampak se mi je uprla vsa prehrana, to pač ni dober znak na samem začetku 1000+ kilometrske dirke. Zadeva se je razrešila na ne preveč prijeten način – z bruhanjem nekje med Divačo in Lipico, ko nas je ujela tudi prva plohica med dirko. No, ker sem bil že kar precej lačen, me je ekipa začela hraniti s suhimi (pomeni brez vsega) žemljami in zadeva je ostala v želodcu. Za pijačo pa nekaj časa voda in ponovno smo bili v igri.

Nekje po Kozini sem ujel zadnjega od solo tekmovalcev, ki je startal pred mano, Primoža Čerina. Primož se je kljub pomanjkanju izkušenj v ultra-kolesarstvu dobro pripravil in odpeljal odlično dirko. Na primerni razdalji me je spremljal do vzpona na Sveto goro, jaz pa sem se tu že počutil toliko bolje, da sem ponovno začel uživati v nočni vožnji. Cesta na spustu proti Mostu na Soči je bila mokra tako, da sem se spustil precej previdno in imel še srečo, saj mi je počila prednja guma in bi verjetno pri večji hitrosti imel večje probleme pri obvladovanju kolesa. Tako smo hitro zamenjali prednje kolo in se podali naprej proti vrhu DOS-a, Vršiču. Ker sem ciljal na zmago celotne dirke, o pokalu Jureta Robiča (dirka v dirki za najhitrejšega solo tekmovalca v vzponu na Vršič) nisem pretirano razmišljal, želel pa sem si klanec odpeljati brezkompromisno, kot bi ga Jure, torej brez taktiziranja in po svojih najboljših močeh. No, to mi je kar dobro uspelo, po svoji uri sem ga prevozil v slabih 45 minutah (na koncu sem izvedel, da sem se kar dobro odrezal tudi med »brdaši). Na vrhu sem oblekel zimski dres in takoj začel s spustom.

Po Gorenjski je dobro letelo, malo tudi ob pomoči vetra. Vmes me je presenetil prijatelj Samo Vidic, ki je prišel posneti nekaj (kot vedno) odličnih fotografij. Tudi klanca na Ambrož pod Krvavcem in Črnivec sem odpeljal suvereno. Pred Šoštanjem me je kot vsako leto pričakal Iztok z nekaj besedami vzpodbude, pa tudi nekaj navijačev na časovni postaji v Šoštanju (le nekaj 100m od rojstne hiše moje mame) me je skušalo motivirati. Sicer pa takrat z motivacijo še ni bilo problemov, malce mi je padla po časovni postaji v Kamnici, ko sem izvedel, da Strasser kljub mojim naporom preobrniti rezultat, še vedno vztrajno povečuje prednost.

Del ekipe nas je v Dravogradu zapustil, Miha in Anders sta se odpravila na zasluženi spanec kot je bilo načrtovano in sredi noči smo ju ponovno pričakovali naspana in spočita. »Hupserje« med vinogradi med Kamnico in Šentiljem sem prevozil brez problemov in se prvič podnevi prebil tudi čez klance Goričkega. Počasi se je delal mrak in na spustih me je že precej zeblo, toda postanka si nisem hotel privoščiti pred načrtovanim oblačenjem za noč na postaji v Moravskih Toplicah. Tam sem prvič na dirki stopil s kolesa, se vsedel in se pustil malo razvajati, seveda vse s »svetlobno hitrostjo«. Postanek je bil res kot na Formuli 1, sprintarice dol, umivanje nog z baby-robčki, masaža (zelo bolečih) podplatov, oblačenje nogavčkov in rokavčkov, kapo na glavo, nočno čelado, nove sprintarice in galoše, pa še brezrokavnik, v osmih minutah smo bili naprej na poti. Tu se mi je začelo dozdevati, da mi ne leti več ravno tako kot bi moralo, po ravnem sem kar s težavo držal hitrost 30km/h, zdelo se mi je, kot da piha veter v prsa. Pred Ptujem sta mi moralo in hitrost dvignila klubska sotekmovalca – dvojica Bicikel.com Teama, ki sta me tam vprehitela in do in preko Ptujske gore je letelo kot za stavo. Na špico pred Rogaševci me je ponovno zmanjkalo in nadaljeval sem s svojim tempom.

Klančke proti Kozjem in Brestanici sem zvozil nekako počasi za moje pojme, potem pa novica, da sem Strasserju prvič na dirki zmanjšal prednost za nekaj minut. Kaj naj rečem, moj stari problem je, da pozabim na to, da so, kadar sem jaz utrujeni, utrujeni tudi konkurenti. In na mojo srečo so utrujeni večinoma še bolj kot jaz, vsaj tokrat je to držalo.

To mi je dalo novih moči, kolikor je to sploh mogoče po 30+ urah kolesarjenja in dveh nočeh brez spanca. Vozil sem tudi po domačih oz. priženjenih krajih in tudi to je pomagalo. Vahto sem kar preletel, posebej mi je dala krila novica, da imam v Krškem več kot 20 minut prednosti pred Strasserjem. Torej se je izkazala napoved ekipe s katero so me vzpodbujali in me držali v tekmovalnem ritmu (kljub mojem dvomu v možnosti) in sicer, da bo Strasser bodisi popustil bodisi potreboval spanec. Ampak zdaj se je strahu, da bo Strasser spočit po spancu začel ponovno zmanjševati prednost, pridružil strah, da bo Ratschob ponovil vožnjo izpred dveh let, ko mi je izničil prednost več kot pol ure v zadnjih dveh postajah. In treba ga je bilo gonit naprej.

V Črnomlju nas je pričakala nova gručica navijačev, vključno s sodelavcem Jernejem, ki smo ga zadolžili za špijunsko nalogo, da nam javi točen zaostanek tako Ratschoba kot Strasserja. Privoščil sem si še košček domače pogače in spet smo bili na poti, samo še 120km oddaljeni od tako zelo željene zmage. V klanec proti Starem trgu me je ujela druga dvočlanska ekipa Orbea-Lemko team pod vodstvom starega prijatelja Primoža Štrancarja, ki so mi lepo popestrili nekaj kilometrov. Seveda sem moral malo dvigniti tempo, ampak Simonov tempo v klanec je bil ravn pravi, da sem ga še zdržal, fantje v avtu so pa pokali take fore, da je klanec minil kot bi mignil. S svojim humorjem in odličnim tempom v klanec so mi fantje kar precej polepšali dan, saj sem počasi postajal prepričan, da mi nihče izmed zasledovalcev ne more več do živega. V nekaj naslednjih vzpončkov proti Kočevju je Samotov tempo postajal malce prehiter za moje utrujene noge in spet sem ostal sam na poti proti Postojni. Tudi črno nebo, ki se je zbiralo v smeri Postojne ni ubilo moje dobre volje.

Na predzadnji postaji v Novi vasi sem prosil ekipo za anorak, saj je izgledalo, kot da se bo ravnokar ulilo. In res ni trajalo dolgo, v naslednji minuti se je ulilo kot iz škafa, zaradi vetra (in boleče zadnje pleti) pa sem imel kar nekaj problemov pri oblačenju anoraka. No, z nekaj »opletanja« po cesti mi je tudi to uspelo in z malo manjšo hitrostjo (zaradi mokre ceste) sem se spustil proti Cerknici. Pa se je kmalu ponovno pokazalo sonce, anorak ponovno dol, po verjetno najslabšem delu ceste v Sloveniji do Planine in že sem bil na Planinskih ridah. Še spust do Postojne in bil sem v cilju. V zadnjih trenutkih so mi ob spominu na Jurkota privrele solze na oči, še hvala bogu za očala in da sem imel nekaj minut časa na postaji, da sem se zbral za prihod na oder.

Sprejem je bil fenomenalen, še nekaj boljši od zmage na Tortouru 2009, saj je tokrat stala za mano celotna Slovenija. Hvala ekipi za odlično delo, hvala sponzorjem za podporo in nenazadnje hvala vsem vam, ki ste navijali zame ob progi, na moji strani, na socialnih omrežjih, na forumih, brez vaše pomoči ne bi šlo. Zdaj pa skupaj v nov izziv – RAAM 2011 točno čez en mesec dni. S skupnimi močmi lahko razturimo... :)